Ruma - Novi Sad - Vršac, srečevanja, ki utrjujejo prijateljstva in srčno tkejo nove vezi
Zapis Rudija Mlinarja
Pod tem naslovom bi lahko zapisali triperesna deteljica, saj v tem delu Srbije živijo Slovenci, ki delujejo v treh slovenskih društvih. V Rumi imajo društvo Emona, v Novem Sadu društvo Kredarica in v Vršcu društvo Kula Vršac. Ker pa je simbol sreče štiriperesna deteljica, dodajamo še Brežice, od koder je učiteljica slovenskega jezika, naša Rut Zlobec, ki v teh društvih otroke in odrasle poučuje slovenščino.
Na povabilo vseh treh društev in v organizaciji Rut Zlobec, ki ji ob strani z veliko mero pomoči stoji partner Ljubo, smo v imenu Kulturnega društva Franc Bogovič Dobova in Literarne sekcije Beseda odpotovali od 23. - 26. 10. k njim na obisk. Ker smo z izjemo Lučke Černelič tudi vsi upokojenci, smo zastopali tudi DU Brežice.
Delegacijo so sestavili: predsednik društva Drago Iljaš s soprogo Marjetko, OI Jskd Brežice in Zvezo kulturnih društev je zastopala Lučka Černelič, literarno sekcijo Beseda pa Ivana Vatovec in Rudi Mlinar ter Elizabeta in Dragutin Križanić, ki sta bila še posebna glasbena gosta. Seveda pa ne smemo pozabiti povedati, da nas je tja in nazaj s kombijem varno prepeljala naša Olga Kržan.  
Prvi dan je bil namenjen Slovenskemu društvu Emona Ruma. Ni mogoče podrobno opisati vsega, kar smo videli in doživeli. Dvoje pa vendarle moramo omeniti; namreč obisk pokopališča slovenskih rudarjev, ki so ob zalitju rovov izgubili življenja v rudniku Vrdnik in njihovih svojcev, ter zunanji ogled najmondenejših srbskih term, ki so nastale posledično po tej tragediji, predvsem pa  večerno srečanje v društvenih prostorih, ki je potekalo v prisrčnem in sproščenem vzdušju. Lučka Černelič je predstavila delo JSKD in Zveze kulturnih društev Brežice, Drago Iljaš delo kulturnega društva in sekcije Beseda, Ivana Vatovec skupaj z Elizabeto Križanić biografski roman o slednji z naslovom Melodije vijolic, Rudi Mlinar je predstavil tri svoje zadnje romane: Mornar s kitaro, Ciril iz Šentanela – Kronist, glavni poudarek pa je bil na predstavitvi knjige Nemirni duh, biografskega romana o Prežihovem Vorancu. Dragutin Križanić je z zvoki svoje nepogrešljive kitare in s pesmimi, ki sta jih zapela z Elizabeto, dopolnil vzdušje, ki so ga s skupnim petjem še dvignili vsi prisotni.
V darilne pakete, namenjene vsem trem društvom, je Literarna sekcija Beseda dodala vse omenjene knjige, ter še pesniško zbirko Ivane Vatovec Brezanke, pesniško zbirko Stanke Pucko Mreža življenja, ki jo je sofinanciralo DU Brežice, zgoščenko pesmi Elizabete in Dragutina Ko spomini zadrhtijo, ki jo je prav tako izdalo DU Brežice. Dve notni zbirki, prva delo Dragutina Križanića in druga Janka Avsenaka ter zbornik brežiških literarnih ustvarjalcev, je prispevala OI Jskd Brežice. Prav tako je bil dar ZKD knjiga Melodije vijolic.
Iz Rume smo se od prijaznih gostiteljev poslovili z lepimi vtisi in se odpeljali v Novi Sad, kjer smo prenočili.
Drugi dan je bil namenjen ogledu mesta. Nepozaben je bil obisk Petrovardinske trdnjave, še posebej pa ateljeja za izdelavo tapiserij, ki je posebnost ne samo v tem delu Srbije, ampak tudi v Evropi.  Zvečer je sledilo srečanje v prostorih Društva Slovencev Kredarica. Prostor je bil kar premajhen za vse, ki so prišli in temu primerno je bilo tudi vzdušje. Po izjemnem večeru v društvu smo si zvečer v neposredni bližini v Srbskem narodnem gledališču ogledali odlično gledališko predstavo, igro Branislava Nušića Gospa ministrica.
Naslednjega jutra smo se odpeljali v Gudurico, rojstni kraj Ivane Vatovec. Ogledali smo si obnovljeno cerkev, krajevni muzej in seveda njeno rojstno hišo, ki še vedno stoji na začetku Prešernove ulice. Škoda, da nam je zmanjkalo časa za bolj podroben ogled kraja in še kakšno srečanje z domačini, saj nas je že čakalo kosilo v posebni etno restavraciji Dinar v Vršcu.     
   
Niti za ogled mesta ni ostalo časa, le kratek počitek v hotelu Srbija, kjer smo imeli prenočišče, in že smo morali do prostorov slovenskega društva Kula Vršac.
Sledil je še en nepozaben večer, saj sta Dragutin in Elizabeta znala po koncu uradnega dela ustvariti tako prijetno vzdušje, da so ob petju Elizabete in spremljavi Dragutina, ki smo jima pomagali, zapeli tudi vsi prisotni. Ne bi bilo prav, če ne bi zapisali, da je Dragutin Križanić na vseh treh večerih, tako kot zna le on, poudaril, kako ponosni smo na to, da ohranjajo tam živeči Slovenci in njihovi potomci slovensko besedo. Prepričani smo, da so si njegove besede vzeli k srcu vsi, ki so ga slišali in da jim je vzbudil dovolj motivacije, da bodo ostali s srcem Slovenci, pa čeprav vsi ne obvladajo več slovenskega jezika, jim pa v prsih še vedno bije slovensko srce. 
Veliko vsega je še bilo, preveč, če bi hoteli opisati vse, kar smo videli in doživeli.
Nekaj pa je vendar treba poudariti; ti dnevi bodo ostali v prelepem spominu nam in zagotovo tudi vsem, s katerimi smo se srečali. To potrjujejo besede zahvale Rut Zlobec: v Rumi, Novem Sadu in Vršcu še lebdimo v vzdušju vaših pesmi in besed. Prinesli ste nam srce domovine.
Njej in Ljubu gre posebna zahvala, ki jo z besedami težko opišemo, hvala pa seveda vsem trem predsednikom društev, članom in vsem ostalim, s katerimi smo se srečali.