Poslovil se je Rudi Stopar - Vsestranski kulturni ustvarjalec, ki je močno zaznamoval tudi brežiško ljubiteljsko kulturo.
Za svoje delo je leta 2018 prejel častno priznanje Zveze kulturnih društev Brežice.
Iz obrazložitve: Prispevek Rudija Stoparja k posavski ljubiteljski kulturi je tako velik, da bi lahko ves večer govorili samo o njem.
Pa vendar se bomo omejili na tisti del, ki se nanaša našo občino, kjer Rudi deluje (v članstvu) že dobrih dvajset let; najprej v KD Žarek, kjer je oblikoval odrsko postavitev literarnih lepljenk Franceta Prešerna križev pot in Veš, poet, svoj dolg? (Otona Župančiča, kjer je bil odgovoren tudi za kostumografijo). Naredil je idejno zasnovo za časopis Naš glas (list) in zasnoval ter izdelal Medaljon Srečka Kosovela, ki ga je društvo podeljevalo članom in izven.
Pri Besedi je bila njegova oblikovalska zasnova za občasnik Zven.
Redno se je odzival na literarne razpise Če beseda bi doma ostala in V zavetju besede – razpis za pisce seniorje, kjer se je trikrat uvrstil med najboljše avtorje v državi in se udeležil državnih srečanj v Dravogradu, v Domžalah in na Bledu.
Ves čas je bil idejni snovalec izvirnih pristopov k literarnim večerom, ki so jih v društvu prirejali, vodil je več delavnic o pisanju haikujev.
Rudi je svoje pesmi objavljal v Samorastniški besedi in v Rasti. Izdal je več pesniških zbirk pod naslovom TE MOJE PESMI, in sicer Zavrčki, V pomendranem času, Vlakna mojega raja, Tolmuni neba, Čas pelje mimo ter haiku poezijo v zbirkah Srčni veter in Sedem stez, izšle pa so tudi haige v slovenskem in hrvaškem jeziku.Za haiku je dobil prvo nagrado na Japonskem, poleg te še številne druge.
Njegovi kipi, spomeniki in skulpture so posejani po vsej Sloveniji (med drugim je tudi izdelal skulpturo pastirčka, ki stoji med prvim in novim hotelom Toplice v Termah Čatež), državah bivše Jugoslavije, v Evropi, Ameriki, Kanadi. Izdelal je tudi številne manjše umetnine, ki jih je društvo poklanjalo kot darila.
Zaradi svojega kulturnega udejstvovanja je postal častni meščan kanadskega mesta Dundas.
Njegovih del je toliko, da bi jih še dolgo lahko naštevali; število samostojnih in skupinskih slikarskih razstav ter samostojnih in skupinskih kiparskih razstav je skorajda nepredstavljivo, prav tako pa tudi število nagrad in priznanj v domačem in svetovnem prostoru.
Skratka, če naredimo povzetek: Rudi je odtisnil svoje sledi mnogo kje in po teh sledeh ga bomo našli vsepovsod.
Rudijev nagovor v imenu nagrajencev:
Dragi gosti, dragi domači.
Vsem prav lep dobrokrušen večer.
Počaščeni in hvaležni stojimo tu na domačem pragu dežele vzhajajočega sonca, Prešernove in Cankarjeve domačije – Slovenije.
Verjamem, da delim s tovar'šijo za menoj svoje misli in zahvalo, saj nas veže drobna škrebetuljka na levi strani naših prs s predanostjo, ustvarjalnostjo lepega, iskrenostjo in svobodo ter hvaležnostjo, da smo lahko z vami in med vami tisto, kar smo in samo to, kar smo.
Prvič sem bil v Brežicah pred petinsedemdesetimi leti. V hudih časih. V vaši najlepši zgradbi na vogalu križišča, malo nižje. Rdeča zastava z zlomljenim križem na fasadi, hladno kamnito stopnišče, zevajoča ogromna sobana, brkač na steni in velik črn pult, za katerim sta sedeli dve ženski; so me neznansko prestrašili.
Jokal sem, neutolažljivo sem jokal.
Posebej me je plašil hladen in mrk pogled uniformirane svetlolaske.
Z očetom sva čakala, bil je zamišljen in me je stiskal k sebi. Mene je jok dušil.
Ženska brez uniforme – brežičanka je stopila izza pulta, prišla tolažeče do mene, me nežno objela in mi dala veliko rdeče jabolko.
Nehal sem jokati…
Danes sem na tej svečanosti dobil svoje drugo rdeče jabolko. Vsi smo ga dobili, žareče rdeče, lepo jabolko.
Ne jokamo.
Njegova slast nam bo v pomoč, da premagamo strašljivost današnjosti in izničimo konkurenčnost, ki se rakotvorno vriva v naš izjemen in bogat slovenski jezik, v našo identiteto, v naše življenje.
Ljoba Jenče pravi, da je naš čas konfuzen zato, ker ni več svetosti, obrednosti in šegavosti. Vračanje tega je naše torišče dela. Izpolnjujmo zavezo našim velmožem, ki jim je dom bil svetinja. Posebno smo to dolžni našima kulturnima maziljencema: večnemu Prešernu in letošnjemu slavljencu – Cankarju.
Vsi družno pokličimo botra Mesca, ki ureja red med zvezdami s svojim rekom: »Kazen mora biti, kazen je vzgojna«.
Naj nam pošlje zvezdico Zaspanko, da nam kot razbojniku Ceferinu obudi okamenelo srce in vgradi utrip slovenskega srca v obcestne kamne, ki nas že predolgo vodilo skozi oskrunjeno Dolino šentflorjansko in nas popeljejo v svetlost
Dežele na sončni strani Alp.
Hvala – Osti jarej in srečno!
Brežice, 6.2.2018 Rudi Stopar
